Nekoč sta v bližnjem gozdu živela zavaljeni medved in
prihuljeni volk, zloglasna pajdaša, strah in trepet celotnega gozda. Tako kot
vsi nepridipravi sta tudi onadva ves dan posedala naokrog in razmišljala, kako
bi s čim manj truda nagrabila kar največ.
Nekega dne sta takole nemarno ležala na jasi in se
praskala po razmršenem kožuhu, ko jima je začelo glasno kruliti po želodcu.
''Joj, kaj bi dal za slastno pečenko,'' je rekel medved in
se popraskal po umazanem trebuhu.
''Tudi jaz se je ne bi branil,'' je pripomnil volk in
skočil na noge. ''Idejo imam! Pojdiva na roparski pohod in zahtevajva
brezplačno kosilo. To je vendar najin gozd. Vse živali se naju bojijo.''
''Odlično,'' je odvrnil medved, ''obožujem tvoje domislice.
Tako zelo žlehtne so, da se mi kar sline cedijo. Pojdiva!''
In sta šla, šla in v daljavi zagledala podlasico, ki je v
gobčku nesla pižmovko.
''Kam pa kam tako hitro, botra podlasica? Saj je vendar
nedelja, dan za počitek. Ne tecite, no, tako hitro, saj si boste še kaj
naredila.''
''Joj, saj to sta volk in medved,'' je kriknila podlasica.
''Kaj bi rada?'' je zajecljala.
''Khm,'' se je odkašljal medved, ''no, takole sva
razmišljala: midva sva lačna in ti v gobcu neseš slastno pižmovko. Želiva, da
jo položiš na tla in se ji odrečeš.''
''Ampak, saj sem jo jaz ulovila, moja je,'' je ugovarjala
botrica podlasica s solznimi očmi.
''Me nič ne briga,'' je rekel volk in glasno zatulil, da
se je podlasica v trenutku naježila. Brž je položila pižmovko prednju
in zbežala, ker se je bala, da bosta volk in medved v svoji požrešnosti pohrustala še njo.
Zlobneža sta pogoltnila vsak pol pižmovke in nadaljevala svoj roparski pohod.
Kot drugega sta se lotila soseda zajca, ki je nič hudega
sluteč okopaval vrt pred svojim brlogom. Stopila sta predenj in mu ukazala:
''Daj nama jesti, sicer bo po tebi!''
Zajec se je zdrznil in hitel ugovarjati:
''Poslušajta, botra, nikar tako. Ravno včeraj sem posejal
prvo seme na vrtu. Ničesar nimam. Bodita razumna, usmilita se me.''
Volk in medved sta se jezno spogledala, kajti prav nič
nista bila zadovoljna z odgovorom. Na tri, štiri, zdaj sta zarjovela, da je
odmevalo po vsem logu, in ubogega zajca tako prestrašila, da je odskočil in se
odkotalil do svojega doma.
''Aumejoj, le kaj sta storila,'' je tožil zajček in si
oblizoval boleči taci.
Medved in volk pa se nista več
menila zanj, jezno sta pihnila predse in odlomastila dalje.
''Še vedno sem lačen,'' je zagodrnjal volk in že sta
srečala jazbeca, ki se je vračal z lova. V usnjeni torbici, zavezani okrog
pasu, je nosil pisanega fazana in si veselo požvižgaval.
''Kam pa kam, prijateljček,'' sta ga vprašala medved in
volk in mu prekrižala pot.
Jazbecu je zastal korak in srce mu je noro razbijalo v
prsih, ko je pred seboj zagledal zlobna velikana.
''Domov grem, družina me čaka. Prosim, ne storita mi
žalega. Moji otroci so lačni. Spustita me dalje.''
Volk in medved sta se spogledala in dejala:
''Ti lahko greš, tvoj ulov pa daj nama. Pa brž!''
Jazbecu ni ostalo drugega kot da naredi, kot sta ukazala volk
in medved. Ponižno jima je dal fazana in se urno odpravil naprej po gozdni
poti. Volk in medved sta zadovoljno pohrustala slastnega fazana, legla na jaso
in zaspala.
Medtem so se živali na drugem koncu gozda zbrale in vsaka od njih je potožila, kako zelo se je življenje v gozdu spremenilo, od kar okrog strašita zavaljeni medved in prihuljeni volk.
''Ukradla sta mi pižmovko,'' je zavpila podlasica.
''Name sta tako tulila, da sem se zvalil na tla in si poškodoval taci,'' je potožil zajec.
''Moja družina bo danes lačna, ker sta mi volk in medved vzela fazana,'' je še dodal jazbec in živali so se strinjale, da je treba tej noriji enkrat za vselej narediti konec.
Poklicali so botrico lisico, kajti lisice, to se ve, poznajo marsikatero ukano, in jo prosili za pomoč.
''Takole bomo naredili,'' je dejala lisica in vse živali so prisluhnile.
* * *
Volk in medved sta se naposled zbudila in bila sta videti
zadovoljna. Kako tudi ne bi bila. Njuna trebuha sta bila polna kot že dolgo
ne. Odpravila sta se k bližnjemu studencu, da bi pila. A v trenutku, ko sta
pomolila gobčka v bistro vodo, sta zatulila od bolečine in odskočila.
''Auuu! Nekaj me je ugriznilo v nos!'' je zavpil volk.
''Kaj za vraga se dogaja?''
''Mene tudi,'' je zacvilil medved. ''Ta voda je prekleta,
grize! Beživa!'' je še dodal in oba sta stekla nazaj v gozd. Iz vode je
prilezel potočni rak, ki je čakal v zasedi, kot mu je naročila lisica, in
veselo ščipal s kleščami.
Volk in medved sta začudena in zmedena sedla pod bližnjo
smreko, da bi si oddahnila in polizala rane na gobčku. A glej ga zlomka, izza
korenin je prikorakala četica rusic in ju pogrizla po zadnji plati.
''Tristo kosmatih medvedov! Sam hudič se je spravil nad naju!'' je kričal medved, ki se ni mogel otresti nadležnih mravelj. Oba sta se divje zvijal po
tleh in se otresala mravelj.
V tistem trenutku je mimo prišel jelen.
''Oho, poglej, volk in medved se valjata po tleh. Gotovo ju zvija od smeha. Čemu se smejita, povejta še meni,'' ju je nagovoril in se muzal, kajti še
predobro je vedel, kaj se dogaja.
''Jelen, dragi jelen, prosim, pomagaj, mravlje so naju napadle,''
sta v en glas moledovala medved in volk.
''A, tako?'' se je začudil jelen in dodal: ''Če želita, da
vama pomagam, nastavita zadnjici.''
Volk in medved nista imela časa razmišljati in sta dvignila riti. Jelen je pomežiknil mravljam, nameril svoje močne zadnje noge v volka in
medveda ter ju brcnil, da sta videla vse zvezde na nebu.
''Urejeno,'' je rekel jelen. ''Sedaj sta se gotovo otresla
mravelj,'' je še dodal in veličastno zarukal.
Volk in medved sta omotično obsedela na tleh. V glavi se jima je vrtelo, slabo jima je bilo in dozdevalo se jima je, da so se živali v gozdu zarotile proti njima. Ko sta se nazadnje vendarle skobacala na noge, sta za starim macesnom
srečala botrico lisico, ki se je na terasi pred svojim brlogom ravno mastila z
najbolj slastno pečenko, kar jih je videlo živalsko oko.
''Oho, botrčka, kaj pa vidva tako poklapano hodita
okrog?'' je lisica posmehljivo vprašala volka in medveda. ''Stopita bliže in se
malo okrepčajta. Prisedita, no vendar, in ne glejta tako čemerno, saj sta taka
kot da bi vaju kdo pogrizel ali pa zbrcal.
Pridita, hrane je dovolj za vse.''
Medvedu in volku so se zaiskrile oči. Brž sta sedla za bogato obloženo mizo. Po tako čudnem dnevu se
jima je končno nasmehnila sreča.
Lisička jima je narezala pečenke in nalila kupico vina. Nato
je sedla v naslanjač in opazovala svoja gosta. Volk in medved sta močno
ugriznila v pečenko in zatulila od bolečine.
''Tristo kosmatih, kaj za vraga pa je to? Pečenka gotovo
ne!'' sta kričala od besa in pljuvala predse. Da bi si iz ust izprala okus po
trhlem štoru sta pograbila kupici in ju na mah izpila.
''Ogabno!'' sta kriknila. ''To vino je kislo! Prekleta
lisica,'' sta tarnala malopridneža, ''pretentala si naju. Čakaj, čakaj, ti že
pokaževa.''
''Nikar, draga moja,'' ju je ustavila lisica, ''sama sta kriva za vse, kar se vama je danes grdega pripetilo.''
''Kaj pa nakladaš, trapa lisičja?'' je zalajal volk.
''Pomislita, nekoč je bil naš gozd varen in živali v njem smo si pomagale med seboj. Od kar pa vidva lomastita tod okrog in sejeta strah in jezo med tukajšnje živali,
si ne upamo več iz svojih hiš. Skrajni čas je, da vaju naučimo lepega vedenja.
Kajne prijatelji?''
Tedaj so iz lisičinega brloga stopili jazbec, zajec in
podlasica ter se postavili lisici v bran.
''Tako je!'' so v en glas pritrdili. ''Dovolj nam je
vajinih neumnosti! Temu bomo tu in zdaj naredili konec!''
''Obljubiti morata, da ne bosta nikoli več nagajala živalim,''
je še dodala lisica in ju ostro premerila.
Volk in medved sta skesano obsedela in obljubila, da ne
bosta nikdar več nikomur skrivila niti lasu. Za kazen sta morala vse
leto loviti pižmovke za botrico podlasico, skubiti fazane za botra jazbeca in
čistiti dvorišče malemu zajčku. In živali v gozdu so živele mirno in
složno do konca svojih dni.
